Za dlan upanja

Zdi se, da se bolezen ne razporeja demokratično, a v končni fazi vsak posameznik zelo dobro občuti, kako mu je nekaj dano in nekaj odvzeto. 

Sedim v ogromni avli fakultete. Hrbet mi podpira ogromna steklena konstrukcija. Hladu ne čutim, opazujem le drget dlani, na katerih počiva strokovna literatura. Dva tisoč strani in še nekaj zraven. Raje bi brala »Komu zvoni«. 

Arbor vitae (Drevo življenja – opp. Mali možgani) izgublja nadzor nad koordinacijo v mojem telesu. Mišice se krčijo po svoje, njihova časovnica je nepredvidljiva. 

Bolečine v želodcu so rezke, barva mojega obraza je ulovljena med petdesetimi odtenki zelene. Na ramenu začutim dotik – profesor me zaskrbljeno nagovori: »Facies gastrica«, mar ne? (obraz bolnika z ulkusom na želodcu). Brezizrazno prikimam. Še močneje me stisne za ramo in nemo odide, najbrž z mislijo, da me skrbi izpit. A ni knjiga s tisočerimi listi, ni strah pred preizkušnjo mojega znanja, v meni se sesuvajo sanje.

 

Navodilo pacientu z epilepsijo: živite umirjeno življenje, izogibajte se stresnim situacijam, dovolj spite, ne uživajte alkohola, omejite športne aktivnosti, bodite pozorni na fotosenzibilnost (občutljivost na svetlobo ali hitro spreminjajoče se svetlobne pramene), počivajte, uredite si hormonsko sliko, opravljajte delo, ki ne bo preveč naporno, itd.. 

Postanem ujetnica pravil, ki ne osmišljajo življenja. Kaj ostane?

Upanje se preseli v dlan,ki je zapolnjena s pisanimi farmacevtskimi priboljški.