»Slep je, kdor se s petjam vkvarja«… (F.Prešeren, Glosa) Željena edukacija se je spreminjala v moro. Ironičnost uvida, kako bi naj izigrala epileptične aksiome in ostala del študijskih obligacij, je postajala vse bolj oprijemljiva. Ego versus alter ego. Prvi mi ni dovoljeval izhoda, drugemu je bilo jasno, da ni drugega kot izhod. Exit… Treba bo izbrati pot, ki je ni. Bolezen pobira davek za davkom… Starši želijo operacijo, čeprav ni ničesar, kar bi lahko operirali. Ampak vsaj nekaj bi naredili, da ne bi bilo kot v »Mestu Gogi«, kjer so vsi samo čakali, da se nekaj zgodi. Ozka prizma skozi katero me vidijo sedaj, je drugačna, nič pozitivna, je srhljivo boleča. Treba je nekako mimo tega, treba je stran... Redki prijatelji o(b)stanejo, diskurz se prelevi v »small talk«, »ljubezen« ne razume in to se mi v drobovje zapiše kot najbolj neverjetna stvarnost, ki je povezana z epilepsijo. Prekinem študij v upanju, da ga morda nekoč nadaljujem. Odsvet...