Le začnimo pri Homeri...
»Slep je, kdor se s petjam vkvarja«…
(F.Prešeren,
Glosa)
Željena
edukacija se je spreminjala v moro. Ironičnost uvida, kako bi naj izigrala
epileptične aksiome in ostala del študijskih obligacij, je postajala vse bolj
oprijemljiva. Ego versus alter ego. Prvi
mi ni dovoljeval izhoda, drugemu je bilo jasno, da ni drugega kot izhod. Exit…
Treba bo izbrati pot, ki je ni.
Bolezen
pobira davek za davkom…
Starši želijo
operacijo, čeprav ni ničesar, kar bi lahko operirali. Ampak vsaj nekaj bi
naredili, da ne bi bilo kot v »Mestu Gogi«, kjer so vsi samo čakali, da se
nekaj zgodi. Ozka prizma skozi katero me vidijo sedaj, je drugačna, nič
pozitivna, je srhljivo boleča. Treba je nekako mimo tega, treba je stran...
Redki
prijatelji o(b)stanejo, diskurz se prelevi v »small talk«, »ljubezen« ne razume
in to se mi v drobovje zapiše kot najbolj neverjetna stvarnost, ki je povezana
z epilepsijo.
Prekinem
študij v upanju, da ga morda nekoč nadaljujem. Odsvetujejo mi otroka, prepovedo
mi dihati. Razmišljam o monoksidu. Epilepsija bi bila lepe rožnate barve.
Absolutno zaupanje
v strokovnost zdravstvenega osebja mi nikoli ni bila tuje in globoko v sebi sem
bila prepričana, da jim bo uspelo. Na medicinskem nivoju. Do ranjene psihe pa antiepileptiki
ne sežejo.
Le
začnimo...Življenje je navsezadnje en sam eksperiment.
Klonazepam
(opp.Rivotril – spada v skupino benzodiazepinov)
Utrujenost. Osem
stopnic mi predstavlja nepredstavljiv izziv. Zaspanost me v jutrih vleče nazaj v moraste sanje. Solze se mi zatikajo v grlu. Okolje me determinirano sesuva na ostre koščke. Začetni stranski učinki...
