A handful of hope

-
A handful of hope

It seems illness is not shared democratically, finally every individual experiences, how something was given and how taken away.

I sit in the enormous hallway of the Faculty. My back is supported by a large glass construction. I don’t feel the cold, I only observe the shiver of the palms, where study literature rests. Two thousand pages and some more. I would rather read “For whom the bell tolls”.

Arbor vitae (the tree of life – the cerebellum) is loosing control over coordination in my body. The muscles contract in their own way, their time-table is unpredictable. Pain in the abdomen is sharp, the colour of my face is somewhere between the fifty shades of green.
I feel a touch on my shoulder – a professor addresses me, worryingly: “Facies gastrica”, right? (the face of a patient with a ulcer). I nod without any expression. He squeezes my shoulder even more strongly and leaves without a word, probably thinking I am worried about the exam. But it is not the book with thousands of leaves, not the fear of the test of my knowledge, inside my, a dream is shattering.
Thought

Guidelines for the patient: live a peaceful life, avoid stressful situations, sleep plenty, don’t drink alcohol, limit sports activities, make note of photosensitivity (sensitivity to light and quickly changing light rays), rest, etc…









Hope moves into the hand …

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Iz oči v oči

-
Slika
Brez spomina  Prišla je spet…Zahrbtno…Kot bi polagali roke. Videla sem nizkotnost v njenih gibih in čutila sem svojo nemoč. Zajecljala sem…Prvič, drugič, tretjič…Hrbtišče moje dlani je padlo. In ponovno je padel moj ponos. https://youtu.be/SF4LD-pDeeU Ob meni znano – neznan obraz. Strah v teh očeh uniči vsak atom upa. Odmaknem pogled in vame se zazrejo še bolj PRE-bledele oči. Strah drugih tako zelo boli. Parajoča bolečina vsepovsod; surovost življenja našega je dolga. Ta trenutek se zdi neskončen. Brezčutno obrišem slino s svoje brade, prikrijem bolečino, vstanem s tal, pretepena od znotraj, obtolčena od zunaj. Ne štejem več. Desetič, stotič,.. Stojim v temi… Spomina ni, blizu je nek' šepet. Opozarja. Prišla bo spet…V mojih žepih keppre, lamictali, rivotrili, tegretoli, depakini…A bo prišla…In hrbtišče moje dlani bo znova padlo. Tako podlo me varaš...
Preberite več

Facti bruti - možgani uberejo svojo pot

-
Slika
Facti bruti - možgani uberejo svojo pot " Najvišje vodilo modrosti bodi to, da je boljše ohranjati red kot odpravljati nered. Zdraviti bolezen, potem ko se pojavi, je enako kopanju vodnjaka, ko postane človek žejen, ali kovanju orožja, potem ko je vojna že izbruhnila.                                                              (-Nei Jing, 2.st. pr.n.št) Če bi poskušala opisati, kako sem pred dobrimi dvajsetimi leti iz perspektivne študentke s Zoisovo štipendijo, hiperenergetske ženske, raznovrstne športnice, skratka osebe, ki je imela začrtano prihodnost in trdno tlakovano pot v jutri, postala psiho - fizično izgubljeno dekle, ki se je izgubilo v času in prostoru, bi najbrž menili, da sem površno prebrala Štoparskega vodnika po galaksiji ali od Zločina in kazni le "kazen". Možgani so ubrali "svojo" pot in s tem postavili "ceno" za mojo prihodnost. Osupljivo spoznanje   Darwin je dejal: "Iz preprostega začetka!
Preberite več