The journey to the unknown

-


Brain - Foto Reuters
I wished for a brain tumor, I wished they would find something somewhere, that they’d dig in my brain, disembody (disembrain) them, touch something, I wanted a reason. You can fight with something concrete, you can be a rebel with a cause, you can inhale and fill your lungs, because you know why, you can…


But an unknown origin (idiopathic or crypogenes epilepsy), tied wrists, a medical check-up, reaching beyond my face, parents that finally decide, that this illness does not exist, they wrap themselves in silence, being torn in myself, because the future, in a sneaky, but persistent way, is evading me. Lynch.

 Boulevard of Broken Dreams


I sit under Kalvarija (Calvary), but the way above is only beginning. It is a good thing I don’t know it yet.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Iz oči v oči

-
Slika
Brez spomina  Prišla je spet…Zahrbtno…Kot bi polagali roke. Videla sem nizkotnost v njenih gibih in čutila sem svojo nemoč. Zajecljala sem…Prvič, drugič, tretjič…Hrbtišče moje dlani je padlo. In ponovno je padel moj ponos. https://youtu.be/SF4LD-pDeeU Ob meni znano – neznan obraz. Strah v teh očeh uniči vsak atom upa. Odmaknem pogled in vame se zazrejo še bolj PRE-bledele oči. Strah drugih tako zelo boli. Parajoča bolečina vsepovsod; surovost življenja našega je dolga. Ta trenutek se zdi neskončen. Brezčutno obrišem slino s svoje brade, prikrijem bolečino, vstanem s tal, pretepena od znotraj, obtolčena od zunaj. Ne štejem več. Desetič, stotič,.. Stojim v temi… Spomina ni, blizu je nek' šepet. Opozarja. Prišla bo spet…V mojih žepih keppre, lamictali, rivotrili, tegretoli, depakini…A bo prišla…In hrbtišče moje dlani bo znova padlo. Tako podlo me varaš...
Preberite več

Le začnimo pri Homeri...

-
Slika
»Slep je, kdor se s petjam vkvarja«…   (F.Prešeren, Glosa)   Željena edukacija se je spreminjala v moro. Ironičnost uvida, kako bi naj izigrala epileptične aksiome in ostala del študijskih obligacij, je postajala vse bolj oprijemljiva.   Ego versus alter ego. Prvi mi ni dovoljeval izhoda, drugemu je bilo jasno, da ni drugega kot izhod. Exit… Treba bo izbrati pot, ki je ni. Bolezen pobira davek za davkom… Starši želijo operacijo, čeprav ni ničesar, kar bi lahko operirali. Ampak vsaj nekaj bi naredili, da ne bi bilo kot v »Mestu Gogi«, kjer so vsi samo čakali, da se nekaj zgodi. Ozka prizma skozi katero me vidijo sedaj, je drugačna, nič pozitivna, je srhljivo boleča. Treba je nekako mimo tega, treba je stran... Redki prijatelji o(b)stanejo, diskurz se prelevi v »small talk«, »ljubezen« ne razume in to se mi v drobovje zapiše kot najbolj neverjetna stvarnost, ki je povezana z epilepsijo. Prekinem študij v upanju, da ga morda nekoč nadaljujem. Odsvet...
Preberite več