Plevel preteklosti in nevarna razmerja prihodnosti
Pozno avgustovsko
popoldne. Nemški ovčar me spremlja in
varuje – pred lastno senco. Hodiva po pokošeni travi bližnjih travnikov. Zastanem pred kopico sena. Zleknem se. Trave...Nekdo
me mora imeti rad. Razmišljam o svojih prevodih Balaševićevih balad. Bila sem
še otrok. Prevodi so bili okorni, angleščina trda, a sem stihe še predobro
razumela.
Abnormen EEG je potrdil
napotno diagnozo. Epilepsija.
Zdaj več ne prevajam
balad, zapisujem odsotnosti, obdobja zamračenosti, amnezije, utrujenosti in značilnosti
prvega velikega epileptičnega napada ali »grand mal« napada. ( generalizirani
klonično – tonični napadi)
In vmes ljubezen – kako naj...
Ne smem in ne zmorem sebičnosti, da bi nekoga izpostavila tej bolečini, temu
neodločnemu odtisu čevljev v prihodnosti, tej zmedeni igri moči, ko se najbližji
izgubljajo v umetnosti ljubezni, ker sem v njihovih očeh postala drug človek in
oseba z drugačno ljubeznijo.
Nihče ne razume mojega
strahu – samo ena oseba, samo nekdo razume mojo novonastalo suicidalnost, en
človek med tisočimi.., ki me redno spremlja na urgenco, ki sedi ob meni, ko se
zbujam iz boleče zamračenosti in mi pomaga nazaj v življenje, samo ena oseba,
ki govori z zdravniki, in mi neguje razjede v ustih, samo ena – moja edina
resnična prijateljica, bodoča zdravnica, vir empatičnosti, neizmernega
razumevanja, skrbi in znanja.
Strah mi trga drobovje.
Dobesedno. Neznosne bolečine v epigastriju. Posledica - krvaveči ulkus (razjeda
na želodcu) Preneham govoriti. Z očetom sediva na klopci pred stolpnico v UKC
Maribor. Menda sem preobčutljiva...
