Na razkolu spominov

Prva konfrontacija z boleznijo – Igra se konča

Z leti spomini postajajo okorni, ostaja pa fizično čutenje okusa po čokoladi Milki, potešitev žeje z Oro in igranje »mini košarke«. Znižani koši, otroški smeh, raztrgani »teniski«, monumentalni ponos ob zadetku trojke, oboževanje Aca – Trice in trenerka, za katero smo z veseljem do krvi drgnile kolena. 

Šola košarke - Slivnica

Sončna pomladna sobota. Košarkarski turnir mini mrežic in velikih želja. Zastave, novi dresi, na stotine mladih rok in žvižg ob »time outu«. Sklonjenih glav na klopi vsrkavamo ostre besede mlade trenerke. Drog jugoslovanske zastave pade. Moja kolena se dotaknejo ostre podlage asfaltnih tal. Roke na obrazu, med prsti polzi kri. Z žogo stopim v temo... Igra se konča.

Raztrgan in pokrpan skalp, mrežica, tokrat na lobanji, RTG ne pokaže poškodb med očmi. Grobo opravičilo organizatorja. Življenje se pobota s trobojnico, ljubezen do žoge je globlja.

Druga konfrontacija z boleznijo - Valeta

Barvasto okrašeni prostori, hrupno kramljanje strašev, v ozadju pridušen zvok klavirja, dobrohotni izrazi na obrazih tovarišic in tovarišev, osmi razredi se pripravljajo na valeto.

V rokah držim mapo z govori, stihi, zahvalami. Podmladek stoji na odru, v očeh vzgojiteljev opazim skrb, na obrazih staršev vprašanja. Dva stola ostajata nezasedena. Začetek se odmakne. Deset, dvajset minut, pol ure.. V kotičku očesa solza, drget, očitajoči pogledi. Na dlaneh začutim leden pot. Kje je mami, kje je oči?! Kje sta moja starša?! Kvartal do polne ure, prezaposlena s svojim življenjem in brez kanca krivde, prideta starša. Tišina bode skozi prostor. Valeta se prične. Roka sunkovito trzne, listi padejo po tleh.
Proslava se konča, zastor v meni pade...

Tretja konfrontacija z boleznijo – stara mama in stari oče

Stiskam pesti. Moja sestra opravlja težak izpit na fakulteti. Patologija. Koračim preko domačega vrta. Čuden občutek. Ne slišim hrupa iz drvarnice. Nikjer cigaret »57« in  tudi laježa naših treh psov ni zaznati. Preveč mirno je. Stečem proti hiši. Skoz kuhinjska vrata zaslišim krčevito ihtenje. Stari mami je rdeča ruta zlezla na obraz. Hinavske kaplje puščajo sledi. Stari oče je odšel po najkrajši poti. Vsem so se zlomila krila.

Stara mama se bori  s sedanjostjo. Čaka, da bosta nekoč zjutraj ponovno popila šilce žganja z medom, skodelico »Divke« in prisluhnila jutranjim novicam. Njena krila se ne zlepijo in svojega življenja ne sprejema več.

Ostra bolečina v trebuhu. Objame me in poljubi na čelo. Treba bo do zdravnika. Nisem bila razvajena, le njena bol mi je ponovno odlepila krila.

Rojstni dan. Nisem praznovala. Bil je delovnik. Večer. Vsi molčimo. Na sredini mize majhna torta, ki jo je oče prinesel iz bolnišnice. Nikoli nisem marala torte, a to je v bolnici naročila stara mama, ker mi ni mogla speči peciva. Svoje zelene oči sem uprla v turkizno glazuro. Oče pravi: » To je zadnja torta od mame!« Umirala je za rakom. Šlo mi je na bruhanje. V nosnicah sem imela vonj po jeseni in bolnišnični halji stare mame. 

Gazi, ki sem jo naredila pozimi, ko sem vsak dan hodila na njen grob, ne bom pozabila nikoli.

Četrta konfrontacija z boleznijo – skrivalnica prihodnosti

Nič več nisem zabavna, nič več igriva, strgana šolska torba »smb boje«, razparana jakna, občutek neznanega dotika v srži telesa, nemoč in jedek humor. Prihodnost postane zlomljena.

Stres je v možgane zarezal epilepsijo.