Osmi dan je bog ustvaril epilepsijo

-

Lobanja pod pazduho

Bila je jesen, utrujena od sonca, bila je zima, ki je izzivalno vabila na krplje, bila je pomlad z mavričnimi čuti in bil je osmi dan...Osmi dan je bog ustvaril epilepsijo. 
*(epilepsi – napad, mučiti. Gre za motnjo (občasno) v delovanju osrednjega živčevja oziroma za nenadno in/ali preveč intenzivno dejavnost živčnih celic, ki jo bolnik doživlja kot problematiko z zavestjo, motoriko, vedenjem, čutenjem,...)


 Izgubljanje, edina in poslednja torta s turkizno glazuro, prgišče zemlje med prsti, nohti na koži in bil je osmi dan... 

Vonj po prežganem mleku iz rdeče posode z belimi pikami, strah pred stigmo sproži v bližnjih negodovanje in molk, "šporhet" je umazan od negotovosti in strahu. 

 Osmi dan mi prebode možgane grenkoba skodelice kave. Epi. 

 Sound of silence


 Lobanjo sem skrila pod pazduho.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Iz oči v oči

-
Slika
Brez spomina  Prišla je spet…Zahrbtno…Kot bi polagali roke. Videla sem nizkotnost v njenih gibih in čutila sem svojo nemoč. Zajecljala sem…Prvič, drugič, tretjič…Hrbtišče moje dlani je padlo. In ponovno je padel moj ponos. https://youtu.be/SF4LD-pDeeU Ob meni znano – neznan obraz. Strah v teh očeh uniči vsak atom upa. Odmaknem pogled in vame se zazrejo še bolj PRE-bledele oči. Strah drugih tako zelo boli. Parajoča bolečina vsepovsod; surovost življenja našega je dolga. Ta trenutek se zdi neskončen. Brezčutno obrišem slino s svoje brade, prikrijem bolečino, vstanem s tal, pretepena od znotraj, obtolčena od zunaj. Ne štejem več. Desetič, stotič,.. Stojim v temi… Spomina ni, blizu je nek' šepet. Opozarja. Prišla bo spet…V mojih žepih keppre, lamictali, rivotrili, tegretoli, depakini…A bo prišla…In hrbtišče moje dlani bo znova padlo. Tako podlo me varaš...
Preberite več

Le začnimo pri Homeri...

-
Slika
»Slep je, kdor se s petjam vkvarja«…   (F.Prešeren, Glosa)   Željena edukacija se je spreminjala v moro. Ironičnost uvida, kako bi naj izigrala epileptične aksiome in ostala del študijskih obligacij, je postajala vse bolj oprijemljiva.   Ego versus alter ego. Prvi mi ni dovoljeval izhoda, drugemu je bilo jasno, da ni drugega kot izhod. Exit… Treba bo izbrati pot, ki je ni. Bolezen pobira davek za davkom… Starši želijo operacijo, čeprav ni ničesar, kar bi lahko operirali. Ampak vsaj nekaj bi naredili, da ne bi bilo kot v »Mestu Gogi«, kjer so vsi samo čakali, da se nekaj zgodi. Ozka prizma skozi katero me vidijo sedaj, je drugačna, nič pozitivna, je srhljivo boleča. Treba je nekako mimo tega, treba je stran... Redki prijatelji o(b)stanejo, diskurz se prelevi v »small talk«, »ljubezen« ne razume in to se mi v drobovje zapiše kot najbolj neverjetna stvarnost, ki je povezana z epilepsijo. Prekinem študij v upanju, da ga morda nekoč nadaljujem. Odsvet...
Preberite več