Zgodba o epilesiji - Epileptic Brain Poem

Dobro znana pot v neznano Rada bi napisala dobro zgodbo, ki bi z vso silo prikazala resničnost mojega sveta.  https://www.youtube.com/watch?v=VkHEUEOiksY

Fotografija bolezni Življenje z epilepsijo te spremeni. Postaneš odprt za še tako neperspektivna dejanja in banalna razmišljanja, valovi drugačnosti te zalijejo z vsakim novim napadom, razklana in krvaveča ustnica ima poseben okus, spomini se umaknejo v preteklost in oči se odmaknejo zmedenim pogledom okolice. To je potovanje z epilepsijo, na katerem se čudiš, čutiš in skušaš oblikovati sveže razumevanje sveta znotraj možganov. Na novo se spoznavaš in trpko je videti, kako te bližnji izgubljajo. Fotografija te ujame v trenutek »pred in po«, črno -  belost bolezni zate več ni protislovje, zahteva po svobodi postane edina pravica, četudi je revna. Nekaj tednov nisem pisala – odhajali so dobri ljudje... In čas praznikov je izdaja za vse nas, ki se tudi za ognjemeti ne moremo ozreti, kaj šele, da bi z otroki gledali Vojno zvezd v 3D obliki. (fotosenzibilnost) Nisem se znala umiriti in ko je adrenalin končno pokleknil, so se napadi pritajeno pojavili. Hinavsko, zahrbtno....

Dolga pot, kam ne vem Dolga je pot, kam ne vem... Dolga pot Vsako »zdravo« jutro je zame novi »jack pot«. Bo koncentracija zdržala, bodo možgani optimalno targetirani??!! Rivotril, Tegretol, Apilepsin, Lamictal (lamotrigin), Depakine Chrono (valprojska kislina) Petnidan sirup (etosuksimid), Keppra (levetiracetam),...  Tako se je nadaljeval moj » roller coaster“ skoz vsakdan, brez milosti, z aroganco farmacevtike. To je bila resničnost, na katero nisem bila pripravljena. Če bi verovala, bi sklenila dlani, tako pa sem po Shizofovo podrsavala proti nevrološkemu oddelku v želji po kombinaciji zdravil, ki bi jo možgani akceptirali in ni ga bilo večjega razočaranja, ko je kemija ponovno »klecnila« in mi je napad iz glave izbrisal spomin, čustva, ljubezen, srd in sem se spopadla s platformo »passing by« emocij. Bolečina v trebuhu me je razklala na pol, sila telesa je oskrunila skelet in nahrbtnik s pretežkim bremenom v meni mi je olupil podplate na gojzerjih....

Apilepsin as a mentol bonbon (mint candy)   (Lačni Franz 1996)   »Bonbons" (natrium valproate) : I eat them as from a conveyor belt. My thinking tranforms itself into a pathological solution-seeking. How come I can not tame the brain, why is it more and more my predator?  Epi activity grows. The sweetnes of the bonbons has tricked me and drags me to the increasingly desired remote green-ness of the desert.  Apilepsin (valproates class) would almost calm me. Does not work. I flung the pills into the bathroom wall.  Everybody hurts

Apilepsin kot mentol bonbon (Lačni Franz 1996 ) »Bonbone« (natrijev valproat)   jem kot po tekočem traku. Moje razmišljanje se spreminja v bolestno iskanje rešitev. Čemu ne morem ukrotiti možganov, zakaj vedno bolj postajajo moj naravni sovražnik?! Epi dejavnost se stopnjuje. Sladkost bonbonov me je izigrala in me vleče v  vedno bolj odmaknjeno želeno zelenost puščave. Apilepsin (skupina valproatov) bi me naj pomiril. Ne gre. Tablete sem zalučala v kopalnično steno. Everybody hurts

Let’s start with … Homerus "Blind is he, who sings to us.." (F.Prešeren, Glosa) The desired study was changing into a nightmare. The irony of the insight, how I should playout the epileptic axioma and carry out part of the study obligations, was materializing itself. Ego versus alter ego. The first one did not allow a way out, the second one realized, that there is nothing other, but a way out. Exit … One will need to choose a path that does not exist. The illness takes a toll, one after another … My parents want surgery, even if there is nothing that can be operated on. But at least they would do something, it would not be like in “Mesto Goga”, where everyone was just waiting for something to happen. The narrow prism through which they see me know is different, not positive at all, and creepily painful. One needs to go pass that, one needs to go away… Rare friends persist, the discourse becomes small talk, ‘love’ does not underst...